Peta pesniška zbirka Lucije Stupice je konceptualna celota. Skoraj v celoti napisana v prozi, je Magnolija. Njena zgodba v svojem bistvu poetična; prehaja med perspektivo prvo- in tretjeosebne pripovedovalke, sledi vijugastemu iskanju preteklih senc in skritim kotičkom družinske zgodovine. V središču knjige sta davno preminuli brat pripovedovalkinega deda, ki se v zgodbo tihotapi kot neznani, nikoli povsem razkriti duh in ki učinkovito odraža pesničino prizadevanje, da bi se sprijaznila z notranjim izgnanstvom, izseljenostjo, ter magnolija, ki s svojo prisotnostjo deluje kot nema priča in hkrati podoba nenehno spreminjajočega se sveta. Stupica se uspešno sooči z vprašanjem, kako pripovedovati o svojem življenju in življenju drugih, ve, da je zanjo poezija edino razpoložljivo orodje za obujanje podob iz preteklosti in hkrati tudi, da je napisano zgolj plod njene domišljije. Po kritiško priznani zbirki Točke izginjanja (2019) se Lucija Stupica vrača kot nepogrešljiv pesniški glas.