Če sta bila Ciolkovski in Oberth prva teoretika, je bil Potočnik prvi inženir vesoljskih tehnologij in hkrati človek, ki je zasnoval prvo arhitekturo v vesolju.

Leta 1929, tik pred smrtjo, je napisal knjigo Problem vožnje po vesolju – raketni motor, s katero je postavil prvo celovito izhodišče sodobne astronavtike in kozmonavtike. V Noordungovem času je bilo tovrstno raziskovanje le drzno predvidevanje, ki ga kljub matematični natančnosti zamisli ni bilo moč preveriti v praksi. Skoraj tri desetletja, preden je prvo telo, ki ga je izdelal človek, poletelo v vesolje, ter štirideset let pred prvim pristankom na zunajzemeljskem telesu, je Potočnik zasnoval edinstven premik v tehnologiji, ki je še danes zvečine neuresničen. A njegova načela se vse bolj in bolj potrjujejo.

Knjiga, v izvirniku naslovljena Das Problem der Befahrung des Weltraums – der Raketen-Motor, je izšla v Berlinu, v nemščini, tedaj uradovalnem jeziku večjega dela osrednje Evrope. Čeprav je bil avtor relativno neznan, je bila po spletu naključij še istega leta prevedena v angleščino – v štirih številkah revije Science Wonder Stories so bili objavljeni vsi njeni najbolj ključni in revolucionarni deli. Že leta 1935 so svoj prevod dobili Rusi. Glede na izkušnje druge in tretje generacije raziskovalcev vesolja lahko upravičeno trdimo, da je Potočnikova knjiga vplivala na ameriški, ruski in evropski vesoljski program. Wernher Von Braun, oče poletov na Luno, je doktoriral z močnimi referencami na Problem vožnje po vesolju. Rusi, vključno z glavnim inženirjem Sergejem Koroljovom, so knjigo poznali že dolgo pred svojimi pionirskimi poleti. Slovenci smo svoj prevod dobili šele leta 1986 pri Slovenski matici. Vse dokler ni bilo Hermanu Potočniku Noordungu postavljeno spominsko središče v Vitanju, od koder izvira rod njegove matere, je bilo tudi v Sloveniji zanimanje zanj redkost.

Zaradi neznanosti ter neumeščenosti Potočnikovega imena, ne pa tudi dela, je npr. njegovo odkritje geostacionarne orbite pozneje bolje uporabil Arthur C. Clarke. Že leta 1945 je v reviji Wireless World objavil svoj prelomni članek Extra-Terrestrial Relays – Can Rocket Stations Give Worldwide Radio Coverage?, v katerem je na Noordungovo orbito idejno utiril komunikacijske satelite. Na tej orbiti se namreč izenačita Zemljina gravitacija in privlačna sila ostalih nebesnih teles, torej je za delovanje kakršnega koli mehanizma potrebno kar najmanj energije. Brez takšnih satelitov si danes ne moremo predstavljati sodobnih telekomunikacij ali prenosa podatkov na večje razdalje.

Podobne usode je bila deležna Potočnikova vesoljska postaja. Zasnovana je bila kot tridelni geostacionarni satelit, sestavljen iz sončne elektrarne, observatorija in bivalnega kolesa. Ta ideja je še po več desetletjih razmišljanja o naseljevanju vesolja najbolj revolucionarna. Vrteče se bivalno kolo, krožna konstrukcija, ki s centrifugalno silo vzpostavlja umetno težnost, je najboljša in obenem preprosta rešitev za daljše bivanje človeka v breztežnosti. Na takšne pogoje namreč nismo prilagojeni in imajo dolgoročno na naše telo negativen vpliv. Postaja pa bi bila lahko na tej orbiti idealno izhodišče za daljše polete v vesolje, saj je največja ovira za to še vedno Zemljina privlačna sila.

Herman Potočnik Noordung je v svoji knjigi razvil še mnogo manjših in večjih izumov, preko katerih je človeku utiral pot za življenje v pogojih breztežnosti. Z etičnega zornega kota je celo predvidel zlorabo vesolja za vojaške namene in svaril pred njo. Predvsem pa je kot prvi domislil celovit sistem za človekovo raziskovanje in poselitev izvenzemeljskega prostora – vse od poleta v vesolje, bivanja v njem in končno vrnitve na Zemljo.

Kolikor kratko in neopaženo je bilo Potočnikovo življenje, toliko bolj opazen in pomemben je navdih, ki ga vnemajo njegova odkritja. Ta navdih se dotika tako znanstvenikov kot umetnikov. Povzročil je, da se v Vitanju, v Sloveniji, v Evropi oblikuje prvo kulturno središče vesoljskih tehnologij na svetu. Njegova naloga bo pionirska: sistematično odkrivati pomen kulturnih vzorcev za prihodnje osvajanje vesolja ter – po Potočnikovem vzoru – združevati znanost in umetnost v tisto, kar lahko le slutimo, ne moremo pa še doumeti.