Pod tem pomenljivim naslovom se skriva konceptualna zbirka, ki tematizira slovo od mladosti (ki jo je v slovenski poeziji utemeljil Prešeren z istoimensko pesmijo). V njegov inventar mladosti, pa kot najvidnejši vstopata mamina želja, da bi bil punčka in pa občutek »brezdomnosti«. Svoje mladosti se Vrečar loteva neposredno, čustveno in odkrito. Seveda ni celotna zbirka vezana na zemljevid njegove osebne zgodovine, temveč zgolj nekatere ključne pesmi, ostala poezija je podobna, kot jo najdemo v njegovih predhodnih zbirkah. V zbirki Vrečar polaga pred nas na tnalo, svoje travme in strahove, svoje odnose, svojo seksualnost, svoja estetska izhodišča, svojo filozofijo, skratka vso svojo esenco. Včasih je igriv in svoboden v imaginaciji kot Šalamun, včasih gleda na življenje kot eksperiment kot Grum, včasih je smrtno resen kot Dane Zajc, včasih je provokativen kot Svetlana Makarovič. S to zbirko se Tomislav Vrečar utrjuje med najbolj energičnimi, vitalnimi in izrazno močnimi pesniki mlajše srednje generacije, ki jezdijo na valovih časa, ki ga živimo. S to zbirko pa je bil nominiran za Veronikino nagrado 2012.