Četrta pesniška zbirka Danice Križanič Müller prinaša zrelo pesniško govorico, ki se loteva eksistence v najširšem pojmovanju.

Iz te govorice veje avtoričino jasno zavedanje, da vsa­ka življenjska poteza raste iz prejšnje, toda ravno spričo spoznanja, da smo ljudje stvar naključij, le ena izmed kombinacij, se naseli v sedanjem trenutku; skuša se stišati in prisluhniti naravi. Naravne danosti si jemlje skorajda pohlepno, jih preslika vase, nato s pomočjo kolesja temeljne samosti, ki jo nosi v sebi, naravo procesira in izbljuva. Pesmi Danice Križanič Müller so tako zgolj na prvi pogled impresijske, toda v resnici impresija služi le za kuliso. Osrčje pesmi se poraja iz avtoričine refleksije, iz življenjskih spoznanj ali še lepše, uvidov, ki jih podeli z nami. Toda hkrati je potrebno poudariti, da temeljna odsotnost, ki je na delu v tej zbir­ki, avtorico ves čas oddaljuje od vsakršnega mitomanstva ali drugače: cilj naravnega utelešenja nikoli ni ona sama, temveč pesem, ki naj bi na ta način postala kristalnejša, spevnejša. Danica Križanič Müller se na ta način v svoji zbirki predvsem uči ponižno sprejemati tisto, kar je, kar obstaja in kar diha.