Ivo stropnik tudi v tej zbirki ostaja zvest svojemu lirsko-slovarskemu gnezdenju. Tokrat ga še posebej prevzema intima, v katero vstopa iz različnih zornih kotov, velikokrat celo sočasno, jih na nek način prepleta, z menjavo perspektiv in spretnimi jezikovnimi manevri pa ustvarja konsistentne in večplastne pesniške izpovedne svetove, iz katerih veje bogata in sproščena imaginacija. Avtorja fascinirajo emocionalne vezi, ki pa niso vezane zgolj na medčloveške odnose, ampak tudi na odnose ljudi do stvari, reči, pojavov in stanj okrog nas – na pojmovanje prometejske ljubezni. V tej perspektivi zaživi pred bralcem svet bogatih (pris)podob, ki o svetu govorijo globinsko, lahko bi dejali strukturno, in na ta način nazorno prikazujejo tako zavedno kot nezavedno, na presečišču katerih se udejanja naša ljubezen do mnogoterih obrazov, teles, duš, vendar težko rečemo, da gre za erotično poezijo, a gre nedvomno za erotiko življenja in sveta, pri Stropniku kajpak estetsko pretehtano med rado živostjo in melanholijo.