Pri Zoranu Pevcu smo vajeni, da se pri oblikovanju svojih pesniških zbirk poslužuje konceptualizma. Pričujoča zbirka To ni Michel Foucault svoj koncept izdaja že v svojem pomenljivem naslovu, v katerem s pomočjo parafraze »magrittovskega zanikanja « nakazuje, da se bo avtor v pesmih preizpraševal o eksistenci in esenci določenih pojavnosti, in to predvsem na podlagi razmislekov, ki jih je o oblasti, spolnosti in norosti uvedel francoski filozof Michel Foucault. Zunanja forma je urejena enotno, vsaka pesem ima po tri kitice, kitice po pet verzov, s tem da je osrednji tretji zamaknjen – kot da hoče z njim avtor dati težišče posameznemu sklopu. Razgibani pesniški jezik prepleta besedje iz različnih področij, od popularne kulture do izrazov in citatov iz umetniškega miljeja in filozofije. S tem v pesmi opazno vpleta svoj referenčni svet – svoj duhovni horizont, ki ga kot čutečo, ustvarjalno in razmišljajoče bitje določa. Navidezno zanikanje, refrenski »to ni«, uporablja kot orodje, s katerim vsakokratno obravnavano pojavnost loči od svoje konvencionalne percepcije in pomena, tako skuša skozi to svojstveno »dekonstrukcijo« s pomočjo inovativnega podobja in metaforike ustvariti nov uvid, ki vzpostavi novo pomensko polje in ponudi drugačne interpretacije.