"To je pesnitev, ki nima para. Morda so Whitmanove ode nekaj podobnega, nekaj tako vzhičenega, pa vendar so vseeno tako zelo neprimerljive z Bojanovo pesnitvijo za dnevno rabo. Morda je veliki Ginsberg v svojih Tuljenjih (Howl) tako silovit, pa vendar ne tako zaokrožen, ne tako lep, kot je lahko lepa in skladna glasbena skladba, sonata, simfonija med belo, rdečo. Bojan je namreč tudi kos glasbenika, ves je stkan iz ritmov, ves je agogičen, harmoničen, dinamičen. In glasbena struktura je v tej slovenski pesnitvi tista notranja hrbtenica, ki povezuje podobe, katerim se moramo prepustiti, kot se prepustimo poslušanju glasbe."

(iz spremne besede Vinka Möderndorferja)