V središče te pesniške zbirke je Perović položil erotično razmerje do sveta, časa in ženske.

Skozi kratke in odsekane proste verze evocira "palimpsestne" pokrajine, ki so iskreno priklicane spominske podobe in obenem suvereno preigravanje modernističnih pesniških postopkov ter tvorjenja besed, s katerimi sestavlja razsuti čutni svet. Poveličuje moč jezika, a se obenem zaveda sobivanjskih neizrekljivosti in ničevosti. Pogovarja se s pesniškimi sodobniki, seže v grško bajeslovje (pobožat orfejevsko usodo), na trenutke je ironično kritičen, a najraje ostaja zvest ubrani intimistično-modernistični izpovedi, sledenju brezčasja in obenem zavedanja končnosti. Sinapse so izvirna pesniška prispodoba našega čutnega in duhovnega (ne)pretoka in (ne)zaznavanja. S svojo pronicljivo pesniško dušo je Željko Perović tokrat v slovensko poezijo stopil globlje in višje in s tem postal pomembno slovensko pesniško ime.