Mlad pesnik stoji pred nenapisano nalogo. Pred njim se odpira svet, za katerega se zdi, da pred njim še ni bil izgovorjen, nikoli slišan na takšen način, da se šele uči njegovih »osnov«, si razlaga povezave besed in iz njih oblikuje stavke, ki zvenijo kot tisti v »pesmih, ki se začnejo iz nič in končajo z nami«. Svet pač ni od danes niti od včeraj, ampak od nekdaj. O njem je bilo napisanih že veliko črk, stavkov, povedi, glasbenih komadov, kratkih in dolgih pesmi ... Ampak to, kar čuti, je samo njegovo, nihče pred njim si tega ne more lastiti in tudi pozneje ne bo nihče občutil/pisal na enak način. Vsak nov pesnik ima težjo nalogo. Kako naj pozabi, da deduje nešteto možnosti, ki se jih mora zavedati in obenem delovati intuitivno. Kako naj postane nevedni zasledovalec »podzavesti« vsake posamezne pesmi, ki se po možnosti izpiše tekoče kot posvetilo, ki pravi: »To hočem povedati in to lahko povem na nešteto načinov.«

Pesniški prvenec je hkrati prvenec za svet, ki ga na novo gradi, in mahanje v slovo svetu, ki je avtorja bistveno zaznamoval. Tako berem tudi Podaljšano bivanje Gašperja Torkarja, ki ga uvaja »Poslednji dom«. Po tem uvodu, ki je nekakšno »slovo od otroštva«, prek čustvenih »nastavitev« (I), pesmi mimobežnih srečanj »na poti« (II) in vsakdanjih pesmi v stilu »počnem to in ono« (III), pa prek daljših kontemplativnih in refleksivnih komadov (IV), se vrnemo spet nazaj, k premišljujočemu zastavku uvodnega slovesa »otroka, ki se je igral z lastnim koncem« (V). Torkarjeva knjiga je strukturirana kot pomikanje skozi bivanje (ne nujno naprej, ne gre za napredek), odzivanje na spremembe, premišljevanje o odnosih, svetu in odraščanju. V ušesu pisca teh vrstic gre za neobičajno zrel, premišljen in dobro izražen svet, ki je sposoben navdušiti, prepričati, pa tudi osupiti. Navdušil me je s svojim širokim poznavanjem techne, prepričal z večpomenskim, intuitivnim, distanciranim ali čustvenim, pomnoženim in iskrenim seciranjem »jaza«, osupil s svojo koncentracijo, predanostjo »stvari sami«. Mislim, da je ravno to tisto, kar pričakujem(o) od mladega pesnika. Da se poda v neznano, odpre in do neke mere (čustveno) razgali, pa da je pri tem že tudi vešč, natančen in temeljit.

Pisec za zavih ima seveda lažjo nalogo. Knjigo mora, če se mu zdi, le priporočiti v branje. Brez zadržkov, torej. Zelo priporočam. (Primož Čučnik)