Ne le zato, ker je mit o Sizifu praktično edina izrecna literarna referenca (Kučanova misel o današnjih sanjah in jutrišnjem dnevu to morda vseeno še ni), ki nastopi v Katjini drugi knjigi pesmi, temveč preprosto zato, ker gre za spoznanje, izraslo iz nemogočih zahtev, ki jih pred nas postavlja literatura, naj še enkrat ponovimo: Svet je nedovzeten za naša iskanja smisla, pa naj ga odevamo v še tako lepa oblačila in ga plemenitimo s kar najprodornejšimi mislimi. Če gre – in zakaj ne bi šlo? – že prvo pesem in z njo vso knjigo razumeti tudi v duhu njenega zakonodajnega naslova, potem je premišljevanje odnosa med stvarmi in ljudmi ena prednostnih postavk v opisu del in nalog, ki naj jih poezija danes opravlja. Od katere pričakujemo, da jih bo opravila zaradi in namesto nas. Nas s svojo nežnostjo varovala in med seboj povezovala tuja svetova, ki se nikakor ne moreta sporazumeti glede svojega skupnega bistva. Branila dosegljivo pred našim polaščanjem in tešila človekovo bolečino neubesedljivega. O Katjini poeziji bi lahko rekli, da gladi in rahlja nesporazume, ki so nastali med obema stranema. Njen pesniški postopek, ki je pri svojem bratenju lirskega subjekta z empiričnim avtorjem včasih že kar spogledljivo neposreden, doživljam kot pisanje opomb, pripomb in pojasnil k udarnemu verzu, ki nastopi v večini njenih pesmi. Ta namreč kljub svoji pomenski intenzivnosti (ravno zaradi nje so avtoričini verzi tako primerni za trganje iz konteksta in samostojno podajanje v obliki aforizmov) za svoj celovit izraz potrebuje – pesem. Učinek, ki ga ustvarja in včasih kar v obliki pesemskega sklepa prinese ta postopek, je lahko skoraj neznaten in celo »banalen«, kot je na videz banalno vse, česar v določenem kontekstu nismo vajeni. Kot v pesmih, ki niso ravno popevke, nismo vajeni srečati človeka, ki je preprosto srečen, pa čeprav le za hip, ali ponuditi objema, ki bo nekomu pomagal nositi težo globokih spoznanj. Poezija Katje Perat je poezija, ki raste iz zavedanja, da je samo življenje trdovratnejša navada od mišljenja. In ki ji tega ni nerodno priznati. Kajti vrednosti so relativne, in stopnje davka so tiste, ki dajejo svetu neko zasilno trdnost. Urban Vovk