Prvenec Alenke Jovanovski Hlače za Džija od prve do zadnje strani daje prednost spoznanju oz. sporočilu, zato vsebina narekuje in izbere najprimernejšo formo, da utripne v pesemsko življenje. Skozi pet razdelkov nas do potankosti doumni verzi pozdravljajo s svojo vitalnostjo, vztrajnostjo, nevdajo (vedno na strani akcije, kinetike, borijo se s strahom) in neustavljivo željo po ubeseditvi navadno zastrtih, skritih, zamolčanih, zignoriranih rokavov človekovega (samo)pre(s)pozna(va)nja, ki so pogosto v odmiranju ali pa so celo že skoraj odmrli. Govorka seveda najde pot in jezik (Jezik se nekega dne prebudi in reže kot laser. in Moj jezik je trd, skoraj vročičen.) in sporoči (Skozi prazno mesto v strukturi vdira lava.). O izgubah, prelomih, negotovosti, razgaljanju, goloti. O živem. (Ni naključje, da se osnovni element voda prek ponavljajočega se motiva v zbirki izgradi v simbol, da se elementu zrak s ponavljanjem hotenja po dihanju podaljša konotativna razsežnost in da prostor najdejo barve in čutne zaznave ...) Iz zbirke torej pulzira poželenje po »živem«.

Z naslovno prispodobo hlač prezgodaj umrlega, ki jih nekdo nosi okoli vratu, govorka nakaže, kako dolgo je treba neživo, odmrlo nositi s seboj, da zares prehodimo pot razvoja in rasti. (Ko sem od sebe odpadla, sem oživela.)In da se prav s sprejetjem spremenjenih konstelacij in izpustitvijo mrtvih vseskozi držimo vitalizma. (Strah zbeži v udarec, če ga odrineš, in postane ljubezen, če ga razdreš.) To velja tako za izgube dragih oseb kakor tudi za izgube nazorskih, teoretskih, mentalnih sidrišč. V prvencu A. Jovanovski se angažiranost razrašča povsod, v intimnem in javnem prostoru, in zato se meja med zasebnim in javnim briše, saj je vsakršno delovanje globoko zavezujoče in odgovorno. (Nobene intimne pesmi ni več mogoče napisati. in Moja najbolj intimna pesem živi med ljudmi.)Prav dekodiranje podtalnega, manj vidnega mehanizma delovanja jo potisne v več leg jezikovne govorice. Kračina, jedrnatost, drug-je sproščen žurnalistični jezik z žargoni, ponekod bolj poetičnih kontur, in spet zaostren, asketski, mnogo dialogiziranja s tujimi pesmimi in posvetila slovenskim pesniškim kolegicam.

Tematska polja, ki jih prehodi eksistencialno-duhovna poezija A. Jovanovski, so od intimne izgube, rojstva pesniške esence, njenih korenin in njenega razvoja do družbene kritike sodobne zahodne, kapitalu podvržene družbe. Na hitro manj vidna povezovalna nit tega prvenca pa je (izhajajoča iz spoznanja, da je intimno ljubezen politična) v vseh pesmih preraščajoča globoka etična zaveza. In še nekaj dela ta prvenec za izstopajočega. Praviloma je ljubezen v literaturi dojeta skozi povsem razraščeno romantično prizmo, torej kot sebična, egoistična ljubezen, skoraj poenačena z zaljubljenostjo, v Hlačah za Džija A. Jovanovski pa – beremo podobe nepopačenih predstav o duhovno zreli ljubezni (Zato je upanje, da ti ozdraviš.).

Pesmi razgaljajo sebe, a razgaljajo tudi bralca, če ima vročino srca in hodi s pljuči in diha z nogami, saj le tako zazna vodilni imperativ odskoka.

Petra Koršič