Moja poezija je odprta / naravnim dogodkom. Prepričan sem, da tale stavek, ki se nekako nehote pojavi v pesmi Žep v srcu, iz ust Ane Pepelnik zveni predvsem ironično, čeprav je za večino bralcev njenega prvenca seveda resničen, saj jo poznajo kot pesnico, ki je malce naivno odprta za snov vsakdanje izkušnje, s tem pa tudi za vsakršne jezikovne umazanije in nenatančnosti, ki jih ta izkušnja prinaša s sabo. Ti bralci bodo presenečeni nad gostoto in preciznostjo pesmi iz druge knjige, kjer avtorica definitivno zapušča svojo (nedvomno zanimivo) zamisel prvenca, da bi se – z vso spretnostjo, ki jo je pridobila v vmesnem času – lotila pisanja, ki ne računa več na nobeno znižano tarifo, še več: vključuje se v aktiven dialog in spor s smermi, ki prevladujejo v današnji slovenski poeziji ali pa prav zdaj dobivajo veljavo. Načeloma sem vnet zagovornik literature, ki je pozorna na to, kar je na dosegu roke, in seveda imam rad, če se mimogrede nanaša tudi na stvari, ki so zunaj tega dosega. Prav takšne so nove pesmi Ane Pepelnik, ki – kot vsako dekle – rada piše o rožah, bombonih in oblekah, čeprav ji ni tuja niti kozmična perspektiva, na videz vzeta naravnost iz Kocbeka, toda izpopolnjena na izviren način, z rahlim priprtjem očesa: Vse tole je / nepozabno in otožno. Podobno vesolju. Žep v srcu se mi zdi pomembna pesem, saj se brez sleherne ponižnosti navezuje tako na O’Haro kot na Čučnika, torej na dva pesnika, katerih velik vpliv se pesnici pogosto očita. Seveda tukaj ne gre za nikakršen vpliv, temveč za igro s konvencijo, pri polni zavesti o tem, da je izčrpana. V zbirki se pojavi cel kup znamenitih ameriških pesnikov (Rich, Stevens, Ashbery, Hass, Beckman, Liu), vendar so obravnavani skoraj tako kot skupina srbskih pesnikov, pri katerih je mogoče zaslediti kvečjemu motiv psa. Prav tako pomembna je zaključna pesem v knjigi Na prehodu, v kateri avtorica obračunava s pretencioznostjo, ki se je razpasla v najnovejši poeziji (tako slovenski kot tudi poljski ali nemški). Ta se kaže v pretirani rabi “razpoloženjskih” pojmov tipa “angel”, “sveča” ali “dišati po luni”, ki prihajajo iz obdobja najslabše razumljenega modernizma. Dejstvo, da obstaja nekdo, ki jim zna zadati neusmiljen udarec s svojo “rožo iz sponke za papir”, me neizmerno veseli, še posebej, če zna ta nekdo pisati tako sijajno pesniško in pomensko zveneče stavke kot je: Za vsakim steblom trave je ždel / del žarka ki se še ni izžarel. Adam Wiedemann