Če predpostavim, da naslovno vprašanje knjige ni povsem retorično, temveč da Andrej Blatnik z njim nagovarja tudi mene kot eno izmed njenih bralk, se verjetno čisto spodobi, da te vrstice zač­nem z odgovorom: pravzaprav. Ampak potem bi bilo prav tu­di, da jih s piko za odgovorom zaključim, saj so vse nadaljnje besede že oddaljevanje od dialoga v blatnikovski maniri. Po drugi strani se seveda lahko sklicujem na večkratno, razplasteno funkcionalnost besed in stavkov v njej in rečem, da se z vprašanjem sploh ni obrnil k meni, ampak zares predvsem k sebi. In sploh ne samo z vprašanjem, saj kar nekaj besedil – in nekatera med njimi zelo eksplicitno – nagovarja domače in tuje avtorske očete proznega minimalizma, katerega paradigmatsko, pa tudi najbolj zahtevno utelešenje predstavljajo kratke kratke zgodbe. Saj se razumemo – Andrej Blatnik je med Slovenci nedvomno eden izmed omenjenih očetov. Če ob tem upoštevamo še dejstvo, da gre za učitelja kreativnega pisanja in za avtorja s precizno grajeno in do potankosti reflektirano avtopoetiko, bomo razumeli in sprejeli tudi, da je dialog s samim seboj, natančneje, s celoto svojega opusa nujni sestavni del tako zastavljene intelektualne igre. In pisanje Andreja Blatnika v enem izmed svojih segmentov, zdi se celo, da iz leta v leto bolj, zagotovo je svojevrstna intelektualna igra. Ob tematizirani ›vojni med spoloma‹ je ta igra, ki se najizraziteje razgalja z medbesedilnimi referencami (iz svetov literature, filma in glasbe) in poudarjeno stiliziranostjo pisanja, celo temeljna konstanta Blatnikovega pisanja. Kljub humorju in domnevni lahkotnosti pisanja pa bi bili precej daleč od pravega razumevanja, če bi v njej odkrili le sled frivolnosti. Nasprotno, zdi se, da jo je avtor razmislil in prečistil do zadnjega, pravzaprav prvega detajla in se na svoji poti med zgolj literarnimi in drobnimi konkretnimi svetovi ustavil pri – besedi. Ali še bolje: pri vseh možnostih (pomenov), ki jih odpira. Pri njeni konkretni moči torej. Besede so pomembne, nas opozarja že naslov ene izmed kratkih kratkih zgodb. Besede in njihovo razumevanje, bi lahko dodala, in potem sestopanje v Blatnikova besedila zapečatila s klini: beseda – razumevanje – moč besede – razmislek – možnost. Ali bo svet, v katerega bomo sestopili, literaren, zgolj beseden ali bolj konkreten, je seveda odvisno od nas, naše interpretacije in naše odločitve (za kontekst). Ampak imamo izbiro. V tem smo izenačeni s pripovednimi liki. In to je važno: izbira. Še zmeraj smo namreč pri trenutku, saj razumete? Tina Kozin