Klemen je pisec oglasov in bivši novinar, razočaran nad svetom, v katerem vladata denar in licemerstvo. Frenk je občasni brezdomec, ki se je že večkrat znašel v psihiatričnih ustanovah, sicer pa je poln idej, ki se vedno znova izjalovijo. Med obema se splete prijateljstvo z vzponi in padci, ki Klemnu pomaga preseči lastno naivnost in vlogo žrtve patriarhata, medtem ko Frenk – ki želi, da Klemen o njem napiše knjigo – upa, da bosta skupaj našla odgovor na vprašanje, kdo je njegov oče.

Roman Titov sin razpira prostor onkraj ustaljenih (in krivičnih) dihotomij, v katerem bi se razumsko in nerazumsko lahko povezala v odprt dialog. Klemen svoja razmišljanja pripoveduje psihoanalitiku, s čimer se približuje ne le svojemu bistvu in temni družinski skrivnosti, temveč odkriva tudi, da je “norost” bolj kot ne družbeni konstrukt. Zato je Titov sin tudi ostra in aktualna kritika enostranskega razumevanja “normalnosti”, hierarhičnih odnosov, prisilne marginalizacije in stigmatizacije norosti, predvsem pa pledoaje za strpnost in dezinstitucionalizacijo.