S knjigo Zemljevidi domotožja je začel pred letom dni izhajati prvi, monumentalen slovenski ep Vrata nepovrata izpod peresa Borisa A. Novaka, pesniškega klasika, ki v svojem opusu dosledno uveljavlja načelo, da mora “pomen zveneti in zven pomeniti”. Verjetno je le on zmogel upesniti tisoče zgodb v urejenih ritmih in rimah tako, da so po dihu in vsebini povsem sodobne, sveže, kar uvršča Novakov ep med izjemne dosežke v svetovni poeziji.

V drugem delu, Času očetov, se zgodbe zgostijo ob pretresih dveh svetovnih vojn na slovenskih tleh, v absurdnem, grotesknem, neverjetno intenzivnem času, ko se vse čuti ostreje: prijateljstvo, ljubezen, izdaja, strah in pogum. Pesnik je skrbno zbiral pričevanja in dokumente ter oživil številne neznane ali pozabljene junake, dogodke, ki so zdrsnili iz učbenikov, zgodovinskih knjig, a niso zato nič manj resnični. Zgodbe vojakov, zgodbe ljudi, ki so ostali v zaledju, v taboriščih, ki so po vojni preštevali svoje mrtve ... Čas očetov je slovenska Vojna in mir.

Epos Vrata nepovrata s Časom očetov še ni končan. V letu 2016 ga bo zaključila tretja knjiga, Bivališča duš.