Prva evropska zbirka pravljic, jezikovno bohotna, mesena, a tudi grenko začinjena z zavedanjem, da ljudje raje verjamemo v obstoj govorečih grmov kot v smiselnost učenjakovih besed.

Zgodba zgodb je duhovita in ostra kritika družbe 17. stoletja, ki jo je Neapeljčan Giambattista Basile (1566–1632) skozi lastno življenjsko izkušnjo poznal od »ljudske baze« do dvorskih višav. V združitvi teh dveh svetov je nastala prva evropska zbirka pravljic, jezikovno bohotna, mesena, a tudi grenko začinjena z zavedanjem, da ljudje raje verjamemo v obstoj govorečih grmov kot v smiselnost učenjakovih besed.

Brata Grimm sta v njem videla ideal; B. Croce zadnjega vélikega renesančnega novelista in velikana italijanskega baroka; I. Calvino čudaškega sredozemskega Shakespearja. Basile ni avtor za otroško publiko, bo pa zbirka bolj zabavala tiste, ki se strinjajo z njegovo trditvijo, da ima človek v tej greznici od sveta toliko, kolikor mu uspe prigristi z lastnimi zobmi.

*

Poleg tega, da so Basilejeve zgodbe prototip nove literarne zvrsti, so tako tudi izjemen zgodovinski dokument, ki sodobnemu bralcu na satiričen način približuje vsakdanjo realnost ene izmed evropskih prestolnic 17. stoletja (Neaplja), v kateri so bile razlike med tistimi, ki imajo, in tistimi, ki nimajo, tako velike, vseobsegajoče in vsedoločujoče, da je bil svet videti zacementiran v dana razmerja, ki znotraj obstoječega reda niso ponujala nikakršne možnosti spremembe.

Žanr, ki ga je ustvaril Basile, je slogovni eksperiment, ki skuša slediti upovedovani snovi, hkrati pa jo ves čas tudi bolj ali manj eksplicitno komentira. To še ni pravljica, ki je v 20. stoletju postala neodtujljiv del procesa odraščanja, v katerem ima jasne vzgojne, psihološke in učne namene – Basile izkoristi tiste lastnosti enodimenzionalne realnosti, zaradi katerih ima pravljica moč, da z lučjo posveti v najtemnejše kotičke človekove duše, locira njene najbolj pritlehne, umazane in destruktivne strasti in jih postavi v dvorano ogledal, kjer jih preobrača, deformira in amplificira, dokler se groza, ki ob njih navdaja bralca, ne spremeni v odrešujoč krohot.