Sedma zbirka ene najodmevnejših slovenskih pesnic zadnjih desetletij, naslovila jo je po dragem kamnu, ki naj bi se svetil v temi.

Govor je seveda o Rubinu, v istoimenski zbirki je nanizala 46 dragocenih pesniških miniatur, v katerih z zarotitveno močjo pesniškega glasu prečara odsotnost v prisotnost. Žal pa je ravno bolečina ena tistih razsežnosti človekovega bivanja, ki odsotnega sočloveka naredi prisotnega. Branje pesmi v Rubinu je kot zrenje v prelivajoče se akvarele ali pastele sanj, spominov, marin in navsezadnje (lastne) minljivosti, ki se oglaša kot čuječna vseprisotnost kot senčenje, ki prikriva obrise tako realnega kot (vse)vidnega. In njena poezija je večno stremljenje k tisti točki, ki žari kot rubin v temnikasto-svetlikajoči se orkestraciji narave in pesnice same. Zbirko je s svojo spremno besedo na pot pospremil pesnik Milan Vincetič.