Vsestvarje se razgrne pred nas kot album pesniških definicij, ki čarobno spontano izraščajo iz predmetne stvarnosti kot njihova vseskozi slutljiva, a doslej še neizrečena ost.

Med platnicami pesniške zbirke Bine Štampe Žmavc nas pričaka čudež stvarjenja. Pesničin v sebi povsem utišani um postoji na predmetih v bližnji okolici ali v daljah spomina, da bi jih uzrl v njihovi takšnosti. Zbranost v osrčju taoistične naravnanosti do sveta kot celostnega motrenja bivanja, ki je priklicana na samem začetku knjige, odbere ravno tiste poteze opazovanega predmeta, ki najbolj temeljno določajo našo intuitivno predstavo o njem. Vsestvarje se tako razgrne pred nas kot album pesniških definicij, ki čarobno spontano izraščajo iz predmetne stvarnosti kot njihova vseskozi slutljiva, a doslej še neizrečena ost.

Predmeti se prebudijo iz svoje odrevenele namenskosti ter v aktu domišljije zasijejo kot (ponovno) u-stvar-jeni, podarjeni, še drugače prisotni.

Pesnica se z eleganco, preciznostjo in iskrivostjo svečenice jezika dotika stvari, da nekdaj odčarani svet ponovno obudi v življenje.

Naravnost pesniških definicij te knjige se tako kmalu izkaže kot zgolj predprostor pesniške hiše Vsestvarja. Globlje ko vstopamo, bolj prepustne so meje med predmeti samimi pa tudi med predmeti in ljudmi. Identitete se plastijo, krušijo, občasno celo sesedajo vase. V svoji najgloblji težnji po preseganju samih sebe kot da izzivajo usodo. Znotraj pretesnih koordinat danega se prebujajo sanje, razpirajo se krila domišljije in lomijo ledene površine neizbežnosti.

(iz spremne besede Miljane Cunta)