Ko Brina Svit sredi noči pristane v Thiruvanathapuramu, glavnem mestu Kerale na skrajnem jugu Indije – Ne želi si lahke poti je namreč resnična pripoved – in jo indijski šofer pripelje skozi redke vasi in temačen gozd do ajurdvedskega centra, kjer bo sledila zdravilni kuri za bolečine v hrbtu, si ne predstavlja najbolje, kaj jo čaka za velikimi železnimi vrati.

Modrost tisočletne medicine s svojimi natančnimi zdravilnimi metodami in obredi? Divja, tropska narava s stoletnimi drevesi in obveznimi krokarji, ki se začnejo glasno prerekati že ob zori? Kozmopolitska druščina gostov, ki se prihajajo zdravit v Keralo z vseh koncev sveta? In predvsem, po nekaj breskrbnih in idiličnih dnevih, še en, nepovabljen gost: virus, ki v tistem času – v začetku marca 2020 – še nima imena.

Kaj se zgodi, ko se nebo grozeče zatemni, ko se zaprejo železna vrata zdravilnega centra in njegovi gostje postanejo ujetniki in hkrati osebe zgodbe, ki se odvija pred našimi očmi? Ko se zdravljenje spremeni v grožnjo bolezni in meditacijo o svetu, ki nikoli več ne bo tak, kot je bil.

Brina Svit (1954) se je rodila v Ljubljani, od leta 1980 pa živi in ustvarja v Parizu. Je avtorica sedmih romanov, dveh knjig kratke proze in knjige esejev. Od knjige Moreno naprej je vsako knjigo napisala dvakrat – najprej v francoščini, nato v slovenščini. Za svoje delo je prejela različne nagrade. kot so pelleas, nagrado za francoski jezik in književnost, ki jo podeljuje Francoska akademija, nagrado Maurice Genevoix, ki jo prav tako podeljuje Francoska akademija, nagrado neodvisnih knjigarn folies d’encre, nagrado Madeleine Zepter.