Skozi pokrajino nove pesniške zbirke Milana Dekleve se potikajo modrec, pesnica in obubožani nadčlovek, spočet v zakotju somraka bogov, Lao Zi, Sapfo in Mračni. Dvignjeni so nad svet in hkrati potopljeni v njegovo srčiko, drsijo po namišljeni osi časa in izrekajo svet pod in nad seboj, odprt v pred- in poapokaliptično rano. Srebrenica, klasiki marksizma in leninizma, legionarji diktatorja Franca, Messijeva prva žoga iz zaprašenih človeških kož, račun iz Bauhausa, newjorška dvojčka, hotmail, filharmoniki s kostmi v rokah namesto glasbil, mrtvec, ki igra na pozavno in na desetine poetičnih, lucidnih, krutih ali mračnih podob sestavljajo micelij Milanove knjige. Pesniški jezik gre skozi Boschove, Dalijeve, Magrittove slikarske pokrajine, nasadi se na železni avtobusni drog Fride Kahlo, preverja strukturo Malevičeve črnine in še isti trenutek okuša hlebce v vesolju Darka Slavca.

Zadnje pesmi Milana Dekleve uhajajo vsakršni poetiki, tudi njegovi iz prejšnjih zbirk, čeprav s sabo prinašajo nekaj njihovega vonja: neulovljive so, osupljivo sveže, osupljivo lepe, prebijajo skrepenelo zemljo jezika, z vulkanskim prahom neulovljivih črk vnašajo nemir v vozne rede načrtovalcev poletov, z razlivajočo magmo besed topijo odgovore iz morske pene, voska in umetnih zob in se strjujejo v vprašanje.

Jani Virk