Razumem (kar ni zares ustrezna beseda), kar pišeš o smrti. Da se je ne bojiš, da se je bojiš, da si kak trenutek skoraj nestrpna ... Vsi se v tem loncu počasi kuhamo. Morda je pesem edini način, na katerega se sploh dá govoriti o smrti. Hvala, da govoriš. Da odpiraš skupni prostor za to, kar mora izpeljati vsak sam. Da pripelješ ta zadnji, a nepremagljivi regulator nazaj v življenje, v zavedanje.

Alenka Planinšič

Pesniška zbirka Vnazaj Barbare Korun je knjiga o žalovanju. Je poskus soočanja z osebno in tudi širšo družbeno izgubo in premislek o pomenu jezika in pesnjenja v mejnih trenutkih, ki se izmikajo ustaljenim registrom, tudi pesniškim. »To ni pesem,« pravi, ko izrisuje obliko niča. In v resnici ni, vsaj ne taka, kakršne je vajena, saj gre za konec neke poetike, vsaj toliko kot nekdanje identitete. Jezik se pripovedovalki naenkrat kaže, kot bi bil strt in odsekan, nemočen. Pravi: »ne zmorem / tega sem se najbolj / bala / z ogromnimi črkami / nečitljivimi / s svinčnikom čez papir / komaj nekaj / besed na stran / neoblikovanih«. In vendar »vseeno piše«: teh nekaj besed iz strahu in navade, edinih mejnikov pretekle osebe.

Iz spremne besede: Iva Jevtić