nagrada EU za književnost 2020

Žužki v svoji drži ne popuščajo: vztrajajo v včasih absurdnem upiranju domnevnim samoumevnostim, formam in vzorcem, ki bi se jim morali priličiti, in tranzicijskemu sistemu, ki vse svoje adute stavi na trošenje materiala, čustev, ljudi. Žužki prečijo mejo med tragičnim, komičnim in celo fantastičnim. Ste že kdaj pokopali babico s telefonom in jo nato tri dni po pogrebu skušali priklicati, da bi videli, kako je na drugi strani? Ali na tej?

Kdo so žužki, ki naseljujejo kratko prozo hrvaške pisateljice Maše Kolanović? Zagotovo gre za pestro zbirko običajno-neobičajnih značajev, ki tako ali drugače izstopajo iz svoje okolice in vračajo dolg kafkovskemu vzorniku. Obkroža jih svet reklame, površine, veleblagovnic, institucij – vsega, kar nadzoruje, diktira, usmerja, določa, peha v tesnobo in strah. Žužki v svoji drži ne popuščajo: vztrajajo v včasih absurdnem upiranju domnevnim samoumevnostim, formam in vzorcem, ki bi se jim morali priličiti, in tranzicijskemu sistemu (»postsocialistična cona somraka«, so zapisali hrvaški založniki), ki vse svoje adute stavi na trošenje materiala, čustev, ljudi. Žužki prečijo mejo med tragičnim, komičnim in celo fantastičnim. Ste že kdaj pokopali babico s telefonom in jo nato tri dni po pogrebu skušali priklicati, da bi videli, kako je na drugi strani? Ali na tej?