Nedvomno je Tomaž Šalamun naš najplodovitejši pesnik. Njegove pesmi so prevedene v številne jezike. Z angleškimi prevodi ga nekateri uvrščajo celo med predstavnike ameriške poezije. Pa tudi zlati venec poezije na struških srečanjih za življenjsko delo leta 2009 ima svojo težo in pomen. Tomaž Šalamun je postal del kanona, ko je leta 1993 v zbirki Kondor izšla njegova zbirka Glagoli sonca. V resnici pa so osrednje značilnosti te pesniške govorice zakoličene že v prvi zbirki Poker (1966): alogičnost, absurdnost, razvezana besedna igra, svobodna igra asociacij, ironija, nonšalanca, metafizika kot zastarel inventar, gibek, prožen jezikovni izraz in svobodna jezikovna oblika. Morda bi si morali Slovenci Šalamuna izmisliti, če bi ga ne imeli. Ali bolje, če se ne bi rodil in leta 1966 silovito, odmevno vstopil v slovensko literarno areno s sakrilegično zbirko Poker. Z njo je odločno pometel s težko, ponekod zateženo narodovo zgodovino in stereotipnimi samoopredelitvami Slovencev.