Avtoričini liki, naj bo njihova zgodba takšna ali drugačna, vselej bivajo v okolju premikanja, drsenja. Prehajanja. Tranzicije, bi rekli z uveljavljenim medijskim besednjakom. Stabilnost je lahko le fantazma, objekt poželenja. Vendar zato še niso obsojeni na tragično občutenje sveta; ta svet, svet prehajanja, je edini, ki ga imajo, veliki ideali pa natanko to, kar so: zgolj in samo ideali.
Raznoliki Baričini liki se zavedajo te svoje omejitve, ne skrivajo je, prostor zase in za svoj presežni užitek iščejo v majhnih, dosegljivih stvareh. Vstajenje se začne zelo deklarativno, kot zgodba in majhna zgodba hkrati: Pripovedujem ti zgodbo o Otu. Čisto navadna zgodba je to, v njej ni nič velikega, nič posebno pomembnega se ne zgodi. Suverenost pisave teh zgodb daje prepotrebno (skromno, omejeno, pa vendar obstoječe, bi rekli teoretiki postmodernega stanja) dostojanstvo tudi njihovim likom.