Prekleti pesnik tokrat opeva svojo muzo, ki je na pediestalu, nedosegljiva, neprimerljiva, a hkrati omahuje za isto mizo v poceni špelunki kot pripovedovalec in nabor prijateljčkov. Ženski ideal, srčna dama opevana s slovarjem trubadurske lirike, se spogleduje z nižinami Kosmačevega sveta. A pri tem avtor nikoli ne pristane na poceni ironijo. Svet, ki ga naslika, je realističen s pridihom baroka. Ljubezen je pač nekaj, česar se učimo tudi iz knjig. Pa vendar vedno boli čisto zares. V Bolgariji, Idriji, na grobu partizanskega heroja, kamor koli pač junaka žene splet norosti, bolečine in bevande.

Dobili smo roman o silni razklanosti med prirojeno nam nujo po čaščenju popolne lepotice (ali popolnega moškega), za katero bi bili pripravljeni žrtvovati življenje, ter nujo po samoti, v kateri nam ni treba prilagajati svoje osebnosti. Facebook, ki v romanu nastopa kar precej, je seveda po praktični strani lahko medij, ki nam pomaga komunicirati in premoščati fizične razdalje; po drugi strani pa daje lagodni občutek, da lahko ždimo v samoti, negujemo prijateljstva in spreminjamo svet, ne da bi bilo treba žrtvovati kaj več kot nekaj pritiskov na tipkovnico.