V Elvisovi sobi je izjemno izpisan roman o odraščanju in verjetno tudi prvi slovenski roman, ki skozi osebno pripoved prepričljivo prikaže obdobje osamosvajanja naše države.

Jan je povsem običajen otrok, ki hodi v šolo v osemdesetih. Tu so prvo kolo, nato prve ljubezni, težaki pred šolo, skrbni starši in kup drobnarij, ki gradijo naša življenja: od prvih epizod Vojne zvezd do barvnega televizorja. Morda ga od vrstnikov (tako kot njegovega avtorja) loči le izjemna domišljija. V vojsko odide tik pred razpadom Jugoslavije, v času, ko nekoč nepomembne stvari postanejo pomembne – recimo, kakšne vere je makedonska družina sošolca Elvisa, pa zašepetane zgodbe o dogajanju v gozdovih po drugi vojni. In ko razpade država, se zaprejo tudi vrata Elvisove sobe, prostora svetlih otroških iger. V Elvisovi sobi je izjemno izpisan roman o odraščanju in verjetno tudi prvi slovenski roman, ki skozi osebno pripoved prepričljivo prikaže obdobje osamosvajanja naše države.

Vajeni smo, da Sebastijan Pregelj (r. 1970) kompleksne teme zapisuje z navidezno preprostostjo, hkrati pa s kristalno izbrušenimi stavki. A če je doslej tako njegova proza za otroke kot odrasle pogosto posegala v zgodovino (serija Zgodbe s konca kamene dobe, roman Leta milosti) ali celo fantastiko (romani Mož, ki je jahal tigra; Kronika pozabljanja; Vdih, izdih ...), je tokratni roman hommage njegovemu otroštvu, po detajlih kronotopa pa včasih celo blizu avtobiografski pisavi.

Sebastijan Pregelj se je rodil leta 1970 v Ljubljani. Je diplomirani zgodovinar. V revijah objavlja zgodbe od leta 1992. Leta 1996 je izšel njegov prvenec Burkači, skrunilci in krivoprisežniki, sledila je zbirka kratke proze Cirilina roža. Sodeluje tudi v antologiji Čas kratke zgodbe, ki je izšla še v nemškem in češkem prevodu. Živi in dela v Ljubljani in je član Društva slovenskih pisateljev.