Anoreksija je najbolj smrtonosna duševna bolezen, zapiše avtor v prvem poglavju. Vprašanja so se mu vselej zdela pomembnejša kot odgovori, ki so ne glede na to, ali so bili točni ali napačni, vedno znova odpirali nova vprašanja. Ob delu z anoreksičnimi mladostnicami in mladostniki so bila samo vprašanja, odgovorov pa malo. Zakaj je bolezen tako smrtonosna? Zakaj zbolijo skoraj samo dekleta? Zakaj so skoraj vsa dekleta z anoreksijo tako storilnostna, brezhibna, popolna, brez napake, disciplinirana? Zakaj stremijo k popolnosti za vsako ceno? Zakaj vidijo svoje telo drugačno, kot je v resnici? Zakaj jih je strah? Zakaj se skrivajo? Zakaj imajo tako slabo samopodobo? Zakaj anoreksijo spremljajo znaki skoraj vseh drugih duševnih motenj? Zakaj so mladostnice z anoreksijo najboljše, najbolj pridne in uspešne, pa tako nesrečne? Zakaj niso nikoli dovolj vitke, lepe, dovolj dobre, vredne? Zakaj so ob nejasnih travmah močno travmatizirane? Zakaj je uspeh zdravljenja relativno slab? Zakaj je anoreksija tako zapletena motnja? Zakaj so si drevesa, ki jih narišejo različna dekleta z anoreksijo, med seboj tako podobna? Zakaj, zakaj, zakaj?