Izhodišče pesnjenja Petre Kolmančič v zbirki P(l)ast za p(l)astjo je iskanje izhoda iz človeške povprečnosti in predvidljivosti čutov v prvinskost samote in v brezup bližine. Ta pojavnost je za avtorico kompleksno stanje: delno živo, delno mrtvo, delno še tu, delno že tam, delno meseno, delno vilinsko, delno posvetno, delno svetno, v resnici pa totalno nično, nedefinirano, odsotno, še pred rojstvom mrtvo in izmišljeno - igra iger, ki zahteva, da se jo razkriva plast za plastjo. Tisto nekaj se neprestano izmika - kakor obzorje. Izhodišče je torej, da izhod(išč)a ni in da je vse zgolj zavest in občutek navzočnosti/odsotnosti ter seveda žareči stenj pesnjenja, ki stanja artikulira in beleži. Odhodi so torej navidezni: jezik ostaja orodje za mletje besed in čarovnija, ki se steguje čez meje spoznavnega. Ni zapleteno, je pa nežno zapeto in prepleteno z besedami, radikalno zavezano nekemu osnovnemu ustvarjalnemu vzgibu: oditi v nemogoče, biti istočasno mrtev in živ; bit brez preteklosti in brez prihodnosti, zgolj čuteča mehanika, ki trepeta pred obličjem Nedefiniranega. Poezija Petre Kolmančič je zavezana "sebstvu" in čistosti lastne poti. Tudi ko se predaja Drugemu, ko vstopa v svet, ki se mu sicer skuša izmakniti, definira hrepenenje z verzi, v katerih sta najbolj precizno izrisani prav tujost in praznina. Spremno besedo k zbirki je napisal Iztok Osojnik. V zbirki so reprodukcije slik akademskega slikarja Marka Jakšeta.

Za zbirko je avtorica prejela VERONIKINO NAGRADO 2014.