Patricija Peršolja pripoveduje pretresljive zgodbe žensk – posiljenih deklic, pretepenih žena, obupanih mater, revnih, utišanih, nemih.

Tiho bodi, tiho bodi jim govorijo in one govorijo sebi, izgubljene, nenajdene. Alkohol, droge, kri, vojskovanje, samo začutila bi nekaj, kar koli. Bestijalne dneve gospodinj različnih vrst pleskajo osamljenost, tujost in hlad, obupno vpitje. Podedovane pasti iz preteklosti, karmični krogi, banalne zamere, neprebavljeni cmoki iz mladosti, spominski čipi razsutih otroštev ... delajo navezane, odvisne, privezane, bolj preplašene od telečjega zrezka. Zamolčano kriči, a ne gre ven, zato one butajo z glavo v zid, in gledajo televizije, sanjarije, iluzije ... One ne zmorejo, ker jih duši gluhonemi jok, zato jim Patricija Peršolja daje jezik (imeniten!), da se v bralcih narišejo slike, kot v kakšnem soc-realističnem italijanskem filmu, v katerem bi igrala Sonja Savić. Sonja Savić, metafora za izgubljene. Pesniška zbirka, ki bo pustila sledi ...