Za Tomažičeve prozne tekst je v veliki meri značilna fikcijska nadgradnja realnih zgodovinskih dogodkov, podobno zasnovo najdemo še v treh njegovih besedilih v zbirki, gre za zgodbe o Pohorskem bataljonu in njegovem koncu, Titu in njegovem govoru po vojni v Ljubljani in atentatu na kralja Aleksandra v Marseillu. Pri vseh teh avtor vpelje fantastične elemente (včasih tudi nadrealistične), ki s svojo nekonvencionalno kontekstualizacijo osvetlijo, razgalijo nečlovečnost človeka, pa naj se ta kaže skozi ideologijo, kult ali osebnostne lastnosti ljudi, kot so oportunizem, zloba in pomanjkanje sočutja. Gre za premisleke o humanosti in njeni (ne)zmožnosti v zgodovini »premočevanja moči«, posledično pa tudi za poglobljeno prevpraševanje o sedanjem stanju. V zadnjih treh zgodbah se Tomažič ob istem pripovednem postopku loti še biblijskih motivov, ki so prav tako vezani na premislek človečnosti oz. človeka v svetu. Načne vprašanja božje prisotnosti, človeške uzurpacije položaja boga, poslednje sodbe, življenja, smrti in ljubezni.