Franci Novak je v pesniškem prvencu Otroštvo neba, leta 2011 nominiranem za Veronikino nagrado, bralčev pogled usmeril na pokrajino; avtor je v teh pesmih neznaten, tih opazovalec, slikar pejsaža. Narava prerašča človeško – to občutje je raztreseno tudi po zbirki kratke proze Podnebne spremembe, recimo v zgodbi »Literatura«: »[Z]azdelo se je, da so beli pravokotniki na prehodu za pešce krhke, izmuzljive plošče, ki plavajo na temni gladini.« Zgodbe se odvijajo v nedoločljivem danes ob hišah z vrtovi, na piknikih, lokalnih literarnih krožkih, gostilnah, na koncertih, izletih. Na prvi ošvrk je dogajanje karseda vsakdanje, v slovenski prozi izstopa morda po detajlni topografiji sodobnega podeželskega življenja. A pod gladino se giblje nekaj zelo starodavnega, arhetipskega; izpisanega v lakoničnih, izčiščenih stavkih, ki jih nenadoma prerežejo metafore. V zgodbi »Cvetje«realistični, potujeni prizori neprivlačne mladostniške žurke naenkrat dobijo metafizično globino, vrženi smo v mešanico erosa in tanatosa, v pretepu bliskata kri in sovraštvo, vmes potujejo jasni seksualni signali mladine. V likih za trenutek uzremo njihove dvojnike: »Didžej se je sklonil globoko nad mešalno mizo, in ko ga je od spodaj osvetlila svetloba neke luči, se je zdelo, da je starec, ki z odprtimi dlanmi zajema iz nekega studenca.« Včasih je slutnja presežnega, neznanega tako močna, da se zdi, da bomo zdrsnili v fantastiko – ko se oče zave, da s svojimi gibi ponavlja sinovo nočno moro, otrpne, dokler ga otrok ne vrne na trdna tla: »Saj so bile samo sanje«. A to ne pomeni, da skrivnost ne obstaja. Novak nam jo kaže v vsaki zgodbi. Zelo tiha je, sledi ji v natančnem, začudenem pogledu, ki navrta v rutino. Jelka Ciglenečki