Piše se leto 2013 in po merilih sodobnega človeka ali manjšega glodavca mineva cela večnost, odkar je Ana Pepelnik izdala svojo zadnjo pesniško zbirko Utrip oranžnih luči na semaforjih. In ker tišina lahko traja dolgo, samo izjemoma pa vztraja do konca, je Cela večnost našla pot v literaturo in stoji pred vami kot lična tiskovina.
Na prvi pogled se ni spremenilo dosti – Ana Pepelnik še vedno govori z glasom zapostavljenih malenkosti sadja, zelenjave, več različnih vrst ptic, med katerimi zmorejo samo nekatere biti tovariške, z glasom nekaterih nejasnih mest, ki včasih nudijo zavetje, včasih pa v svojem trudu nemočno spodletijo, z glasom redkih ljudi, ki so pripravljeni biti pozorni in jim je zato dovoljeno opaziti, kar bi sicer ostalo prezrto.
Tudi nenehno opominjanje na to, da literatura vselej ostaja literatura, v novi poeziji Ane Pepelnik še vedno vztraja. Med doživeto in pripovedovano se vedno nekaj vrine, in treba je biti zelo pazljiv, da to, kar se je vrinilo, ne razruši krhkega ravnovesja, ki ga po cele dneve lovimo med stvarmi, sredi katerih smo se znašli. In to pazljivost poezija, ki je pred vami, premore.
Premore pa še nekaj drugega: čeprav se pogosto in rada ustavlja ob svoji napisanosti in radostno daje na znanje, da ve, da je pesem, nikoli ne prezre sveta, ki ji daje zaslombo. Razume, da je vsak jezik odblesk nečesa, kar se prosto vseh jezikovnih spon sprehaja med smetnjaki in preskakuje stopnice, in da so se vse besede tega sveta prisiljene upogibati volji tistega, kar se zgodi zunaj njih, zato rada namigne na to, da besede niso vedno enake, marveč vedno odvisne od tistega, kar jih je odtisnilo, da nas včasih isti glas nagovarja s toplino in drugič zareže in da je vsak opis mehka tvarina, ki jo je treba previdno oblikovati po oddaljeni resničnosti, ki bi se rada prebila v prisotnost.
Pred vami je poezija, ki je za svojo nežnost še vedno pripravljena plačati z občutljivostjo, ki je vedno samo korak stran od strahu, zato pa vedno tudi samo korak stran od lepote. Če ji boste pripravljeni slediti po ozkih ulicah hipne zaznave in trajne očaranosti, lahko spotoma naberete poln cekar luči, ki vam bo svetila na krajih, kjer vsa druga svetloba oslabi. (Katja Perat)