Draga Tina. Vse je v redu. To bi bil zlahka začetek pisma ali esemesa, pa ni. V resnici sta to naslova prvenca in druge kratkoprozne knjige Tine Mlakar Grandošek. Med platnice z na prvi pogled zenovskim naslovom je tokrat zbrala trinajst kratkih zgodb, ki kaj kmalu nakažejo, kako gre razumeti naslovni »vse je v redu«. Zvečine ne kot izraz optimizma, pač pa kot nekakšno mantro, kot obsesivno ponavljajočo se frazo, kot zanikanje realnosti/sedanjosti, ki v resnici ni v redu, in kot priklicevanje v redu prihodnosti. Že dobro. Zmogli bova. Bomo. Vse je v redu. Saj veš, če še ni, pa še bo ... Tininim protagonistom, naj bodo otroci ali odrasli, je skupno, da so vpeti v družinsko življenje, ki je pogosto vse prej kot idilično. Tu škripa med zakoncema, tam med starši in otroki, nekaterim se je na glavo postavilo življenje na celi črti. Številni protagonisti zgodb Vse je v redu se torej znajdejo na točki preloma, kamor nas, skupaj z njimi, avtorica pripelje spretno in prepričljivo, pa naj gre za prvo-, drugo- ali tretjeosebno pripoved, za perspektivo otroka, odraslega ali celo predmeta, za zgodbo, povedano v eni sapi ali docela dialoško. Doseganje in preseganje omenjene točke je za uporabnike mantre »vse je v redu« povečini boleče, za radovednega bralca pa, kajpada, nadvse zanimivo. Kot se je pokazalo že v prvencu iz leta 2009, je Tina tudi v drugi knjigi odlična v ustvarjanju napetega vzdušja, ki bralca drži v pričakovanju – nekaj se bo zgodilo, zdajle se bo, stoprocentno ... Presenečenje je včasih večje in drugič manjše, včasih ga niti ni, a vselej so intenzivna čustva in kakšen detajlček, ki da misliti. Vsekakor pa je zgodbam iz Vse je v redu skupno to, da se s koncem zares ne končajo, temveč bralca brez pardona prisilijo, da si da z njimi opravka še potem, ko je z branjem že nehal. In to je v redu, zelo v redu.