Začnimo na začetku: Ko pišem, pišem sebe in pesem piše mene. Pa naj še kdo reče, kaj ni združljivo ali da je poezija s kritičnimi, uporniškimi potegi poetsko, tehniško, es-tet-sko šibkejša (razen kanoniziranih izjem) in/ali da mora v podmnožico angažirana, družbeno-kritična. Namera ali motrenje Pričakujem pozornost., deveta pesniška zbirka Blaža Lukana (1955), te ne pusti nedotaknjenega. Prefinjena dramaturgija – ni naključje, pesnik deluje tudi kot dramaturg, gledališki kritik, univerzitetni profesor – združi med platnice kritiko in svilnato liriko, izriše razmejevanje med »oni« in »mi«, razlaščeni mi, združeni v samosti, v katero se navsezadnje potopi. Kje pa je prvoosebni govorec? Domišljeno groteskirano in izredno kritično zrcalo druž-be in človeka v njej pojasni, da zdaj je zdaj, v njem jaz, torej ne gre za skrivanje, le izbiro prav-šnjega položaja iz-javljanja. Ni žolčno jeznega obtoževanja, kritična napetost se zgra-di z navideznimi paradoksi, npr. slišljivost besed ni odvisna od brezhibnosti telesnega organa, ušes, ampak od odprtosti, prebujenosti, čuječnosti. Razgaljanje drsi od družbe prek interesnih skupin do zasebnosti, prav tako drsi ost od kritike »njih« do samokritike, udari pa tudi po na videz plemenitih namenih: usmiljenje je samo prikrita oblika sovraštva, [...] ljubezen je le način preživetja. Tako bralec prenika vse globlje v govorčevem iskanju »jaza«, ki se ugleda v pasteh, kot so napuh, slava, egoizem, da pride do »živega glasu«, do srčike. Od tam namreč govori ta knjiga: beseda [...] postaja meso in vsaka poezija je navsezadnje telesna. Ko je v besedilo z umirjenim ritmom, a jedko govorico vpeljana relativnost (ni govorice, ki bi izrekla resnico, ni resnice), hudomušnost in ironija prehajata v cinizem, ki reže po maščevalnosti in zadene ob zlo. Vendar resničnost je na daljavo hujša kakor v bližini, in prav tam, v bližini, v ciklu Sva dva., se zgodi kontrapunkt knjige – lirične pesmi, mehke kot svila, o krhkih rečeh. Pesnikov kredo, pesem namreč razume kot jasnovidno prerokbo, pa se zapiše v sklepnem ciklu. In kako presneto zares gre v tej poeziji, ki si pravi: ne kriči, samo molči in povej vse, v poeziji, ki si je predhodne zbirke pomenljivo naslovila: V tihem teku (Lipa, 1993), Tkanja (CZ, 2002), Neslišnost (CZ, 2005), Sentence o dihanju (MK, 2010). Res je, v širokih ustih se le redkokdaj rodi beseda. Ta naj bo slišana. In veliko vsega še čaka na Lukanov prečiščen, a ne asketski, oster in hkrati mehek, pronicljiv in prodoren glas, ki upesni dejanski svet, ki bi se drugače razlil in razblinil. Pričakujem pozornost. Petra Koršič