Točka, kjer se začnejo selitve, je v verzih: Sprva smo plačevali najemnino, preverjali arhive in menjavali založbe, potem smo začeli trgovati z zrakom in s steklenicami svetlobe, s katerimi smo zdravili hrbte, ki so bili privezani k železnim stolom. Takrat so tudi zrak razdelili med tiste, ki niso, in tiste, ki so. Dovolj smo videli, da lahko zapustimo umetne soseske. [...] Razmišljamo o tem, da bi naselili opuščene vrtove, kjer ni ne starih ne novih prerokov. Iščemo tiste, ki ne delijo. Selitve Roberta Simoniška so poezija prehodov, medprostoročasja, motrenja, čuječnosti, rasti. Kot čakanje na hodnikih, stopanje po stopnišču, ko premislimo, opravimo inventuro, prečistimo predale, imamo neuporabne jezike in za nami ostaja neizrečeno in nekaj tudi odvržemo. Prav ta »čas«, odločujoč, zahteven, je lahko bridek, a postavlja človeka na preizkušnjo. In če se ne ukloni, samopomiluje, lahko dobi veliko. Pri vsaki selitvi, naj bo prostovoljna ali v katero smo pahnjeni, gre za pahljačo občutij – zapuščanje, upanje na novo/boljše (Tudi ko vlak stoji, smo le nomadi. Čakamo, da se odpahnejo sončna vrata in skozi njih posije nekdo, ki ve, od kod prihajamo.), nostalgijo, spomine ... Za odmik, osamo, primik k sebi (Si upamo priznati, da nas edino koža odveže od zemlje in zaustavi čas?), tišino, stik z naravo in (pridih starožitnosti, pravljičnosti, naivnosti so le sredstvo) za vaje v prebujenosti. Neizogibno pride novo, pride ocena starega (Dolgo je trajalo, da smo obsodili ujetnike in spregovorili o sebi.), a odpade odvečno, nepomembno. In tak je tudi spoznavni horizont Simoniškovih novih verzov – zreli, odločnejši, tudi krajši verzi (in krajše pesmi, s ponovitvami in poudarjenim ritmom) z ogoljenim jezikom, ki prehaja v simbole, izpisujejo krivice, prostorja brez izhodov, prebujeno zrejo v Potemkinovo vas, kulise padajo, priznavajo, da vidijo več, kot bi smeli, kot bi bilo dobro ... Zato se sprašujejo tudi o krivdi (Počutil sem se krivega, ker prihajam iz časa, ki namesto glasu [!] zaupa kodiranim sporočilom. Postalo me je sram, ker se vračam v mesta, kjer verz enačijo s pijansko letargijo in izračuni v mišjih indeksih.). In prav ta moment zasuče poezijo R. Simoniška (iz nekoč atmosferskih pejsažev v slikovite kipe z gravurami) v dialoško-dialektično razmerje, ki temelji na odgovornosti, med govorcem (1. os. ed., ponekod 1. os. mn.) in svetom (nepoštenosti). Znana dihotomija vnese pričakovano melanholično noto (poznamo že iz prejšnjih zbirk), vendar tudi (kar je novo) kritično patino in realni optimizem (Nagibamo se k svetlemu jedru.).
Kaj prinašajo Selitve? Marsikaj. Niti ni najpomembnejše, kaj selitvam botruje (Ko se prelomijo razdalje v očeh, na ramena pritiskajo nova življenja. in Postali smo tihe kretnje in goli obrazi.), niti to, kaj pomenijo (Da bom krožil med tistimi, ki se ne bojijo resnice. in Odločitve morajo biti natančnejše od korakov, ki hočejo na prehojene steze.). Štejejo spoznanja (Marsikaj, kar gre mimo, je videz.) in najpomembnejše je, da človek/pesnik/bralec odgovorno od njih vzame, kar mu ponudijo, in dobi ravno toliko, kolikor lahko vzame – to je kot je pripravljen/sposoben sprejeti/razumeti/dojeti – v popotno malho, ko čaka na peronu, da pripelje vlak. (Petra Koršič)